DRUŽINSKO PRAVO

Družinsko pravo ureja zakonsko zvezo, razmerja med starši in otroki in med drugimi sorodniki, posvojitev, rejništvo ter varstvo mladoletnih otrok in drugih oseb, ki niso sposobne same skrbeti zase, za svoje pravice in koristi. Družinsko pravo je v Sloveniji v večini urejeno v Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Posamezna vprašanja so urejena še v drugih zakonih.

Družinsko pravo postane še posebej aktualno ob razvezi zakonske zveze. Tedaj postanejo aktualna vprašanja dodelitve mladoletnih otrok v vzgojo in varstvo, določitev preživnine in stikov ter razdelitev skupnega premoženja. Podobno je tudi pri razpadu zunajzakonske skupnosti.

O dodelitvi otrok v vzgojo in varstvo odloči sodišče na podlagi presoje o tem, pri katerem od staršev bo otroku zagotovljena večja korist. Če je to med staršema sporno, si sodišče pri odločitvi praviloma pomaga z izvedencem družinske psihologije. Pogosto se dogaja, da se starša v boju za otroke medsebojno obtožujeta in si očitata vse mogoče. Otroci, ki se s tem soočajo, zaradi tega doživljajo hude travme. Včasih zato sodišče v postopku otroku postavi posebnega zastopnika (zagovornika otroka), ki vzpostavi stik z otrokom in nato sodišču sporoča otrokove želje in njegovo videnje.

Preživnina se določi glede na potrebe otroka ter materialne in pridobitne zmožnosti staršev. Najprej je treba finančno ovrednotiti preživninske potrebe otroka. Pri tem se upoštevajo stroški za prehrano, obleko, obutev, šolanje, rekreacijo, prosti čas, pa tudi sorazmerni del skupnih stroškov (ogrevanje, elektrika, telefon, komunala itd.). Nato se odloči o tem, v kakšnem razmerju morata starša prispevati k pokritju teh preživninskih potreb. Pri tem se upošteva razmerje med dohodki vsakega od staršev in njune morebitne druge preživninske obveznosti. Praviloma se tudi upošteva, da tisti od staršev, ki ima otroka v vzgoji in varstvu, v večji meri prispeva s svojim vsakodnevnim delom, zato je njegov finančni prispevek lahko nekoliko manjši.  Preživninska obveznost v denarju se določi praviloma samo tistemu staršu, kateremu otrok ni bil dodeljen v vzgojo in varstvo. Za tistega starša, katerem je otrok dodeljen v vzgojo in varstvo, se namreč pričakuje, da bo otroka neposredno preživljal v naravi. 

Glede skupnega premoženja je treba ob razvezi najprej ugotoviti, kaj sploh spada v skupno premoženje, nato pa se določita deleža vsakega od bivših zakoncev na tem skupnem premoženju. V skupno premoženje spada vse, kar je bilo pridobljeno z delom v časa trajanja zakonske zveze. V skupno premoženje tako ne sodi tisto, kar je zakonec imel že pred sklenitvijo zakonske zveze in tudi ne tisto, kar ni bilo pridobljeno z delom, na primer, kar je bilo podedovano. Pri delitvi skupnega premoženja se šteje, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, zakonca pa lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju. V sporu o tem, kolikšen je delež vsakega zakonca na skupnem premoženju, upošteva sodišče ne le dohodek vsakega zakonca, temveč tudi druge okoliščine, kot na primer pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, varstvo in vzgojo otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja.

V praksi se pogosto zgodi, da sta zakonca vlagala v nepremičnino nekoga tretjega, na primer v nepremičnino staršev enega od zakoncev. Pogosto gre za primere, ko si zakonca uredita stanovanje v hiši staršev enega od zakoncev. V takem primeru se ob razvezi zakonske zveze šteje, da v skupno premoženje spada terjatev obeh zakoncev do lastnika nepremičnine iz naslova povečanja vrednosti nepremičnine. Zakonec, ki želi izplačilo svojega vložka, lahko toži lastnika in zahteva, da mu ta izplača njegov del terjatve iz naslova povečanja vrednosti nepremičnine. 

Franci Krivec se je kot strokovni sodelavec na sodišču ukvarjal tudi z družinskim pravom. Tako je na primer pisal razne začasne odredbe o varstvu, vzgoji in preživljanju otrok, pisal sodbe o preživnini ter sodbe o obsegu in deležih na skupnem premoženju. Bil je tudi avtor zahteve za oceno ustavnosti, na podlagi katere je Ustavno sodišče RS v Zakonu o pravdnem postopku razveljavilo objektivni rok 5 let za obnovo postopka za ugotovitev očetovstva (odločba Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-5/16).  S svojim znanjem in izkušnjami lahko zato kvalitetno pomaga in svetuje. 

Nazaj na pravne storitve